As I lay dying & Killswitch Engage v Štuku, MB (9.8.2008)

V soboto, 9.8.2008 sva bila s Swizom priča totalnemu kaosu in legendarnemu koncertu zgoraj omenjenih skupin.

Karte sem nama priskrbel že en dan prej, pot iz najinega rodnega kraja pa sva pričela okoli 16ih (oz. ob 16.10, to be exact - in tokrat nisem zamujal jaz - neverjetno :O ).

V Maribor sva prispela po dobrih 2h urah vožnje, seveda z obveznim postankom v Trojanah na OM NOM NOM krofih in redbullih (za 2 redbulla sem dal 5.40€, wtf). Na poti ni manjkalo legendarnih for in avtomobilov.

Bling bling VW znak :D

Če se ne motim, sva med potjo videla še Chrysler Crossfire-ja, vendar je šel definitivno prehitro mimo naju da bi sploh dojela kaj je to zaen avto :)

Štuk sva našla praktično takoj, čeprav sva bila v Mariboru v bistvu prvič oz. drugič. Seveda nama brez Najdi.si zemljevida in pomoči lokalnih prebivalcev nebi uspelo (”ka te je dans v štuki, spet kak techno-metalik koncert?”).

Pred Štukom je bilo seveda kot pričakovano polno ljudi v črnih oblačilih oz. dejansko vsi smo bili oblečeni v črno, razen Swiz ki je seveda izstopal s svojo oranžno :)

Seveda sem si še omislil As I lay dying majčko (realtivno poceni, 15€ za majčko, 35€ za hoodie), da sem bil lahko na koncertu tr00 br00tal.

Predskupina Dweal je začela z žganjem nekaj čez 20.00, vendar jih nisva preveč poslušala, pravi kaos pa se je začel ob 21.10, ko so na oder prišli As I lay dying.

Svoj del koncerta so odprli s komadom Through struggle, folk je takoj začel moshat, nesrečni Swiz pa si je razbil ustnico. Odigrali so vse hite - med drugim meni najljubše: An ocean between us, Nothing left in pa 94 hours.

Komunikacija s publiko je bila dobra, prav tako so imeli noro energičen show - tekanja, skakanja in slemanja na odru ni manjkalo. Edina slaba stvar je bila to, da so igrali le dobrih 40 minut - kakor hitro so priskakljali na oder, so tudi odskakljali dol.

Začetek koncerta:

Nothing left:

Po As I lay dying-ih je sledil kratek premor, da smo se lahko nadihali svežega zraka in seveda prehladili pljučka, kekeke.

Na vrsti so bili Killswitch Engage, ki so z 20minutno zamudo še bolj razkurili že tako divjo množico.

Svoj show so pričeli z neko navijaško muziko, ki se je na to sprevrgla v Daylight dies.

Tudi tu je bila komunikacija s publiko več kot odlična, folk se je brez problema zrinil na oder in stage-dival z njega dol. Nekaj jih je tudi sam Howard Jones zgrabil in vrgel dol :D (enega celo prijel za vrat in vrgel v salto nazaj - wrestling varjanta).

Nekateri stage-divi so bili prav legendarni, kot npr tale na koncu posnetka (še celo ravno prav časovno usklajen :D)

S komadi so totalno razkurili folk - celo bandu samemu ni bilo jasno, kaj se dogaja - Howard je celo nekajkrat rekel “what the hell is this. This must be the most fun and… straaaange show I’ve ever been to”. Pa seveda legendarna izjava, ko so spuščali dim - “Ooooh look at me, I’m a scary black dude…” :D

Ob legend… wait for it…. arnih izjavah Howarda in spakovanju kitarista je sledil še Wall of death, video spodaj (note - funny izjave pevca :))

Še iz druge perspektive:

Ko so želeli koncert zaključiti, smo jih z “WE WANT MORE” priklicali nazaj še za 2 komada - My last serenade in Holy diver.

Skratka - bilo je nepozabno, vsi ki vam je všeč tovrstna glasba, vam je lahko do jajc žal da niste šli, zamudili ste neverjeten kaos, zavit v odlično odigran koncert s strani obeh skpin - namreč obe skupini sta neverjetno dobro zaigrali vse komade, prav tako sta pevca za šalo spuščala iz sebe živalske glasove kot bi nabirala marjetice na sveže pokošeni angleški travici na leno nedeljsko popoldne s kosom limone v radenski.
Pa lep pozdrav.