Lenoba
Tuesday, May 6th, 2008“Lenoba je slabša od bolezni” bi rekla moja mati.

Večkrat sem bil ozmerjan z lenobo, čeprav to nisem. No. Sem pa nisem.
Kar se mi zdi pomembno, naredim (z veseljem oz. se potrudim), kar se mi zdi brezveze, (ne) naredim (s težavo).
Meni se to zdi povsem logično, medtem ko to moji materi (deloholik++) pač ni.
Zakaj bi delal nekaj, kar ti ni potrebno in zapravljal čas po nepotrebnem.
Primer: Dam kuhat kavo, in ker vem da je kdo od tastarih v kuhinji, ne bom nonstop stal zraven in čakal da voda zavre oz. da ne prekipi. Ta čas ponavadi počnem kaj drugega. Magari bluzim. Vsaj občutka, da zapravljam čas za brezveze nimam, čeprav po vsej verjetnosti počnem še manj koristne stvari. No. No je kava kuhana, me seveda pokličejo in jaz jo dokončam.
In mati me vedno napizdi, kako sem len, da še na kavo ne morem popaziti. Ampak - zakaj bi, če mi ni potrebno?
Ugotovil sem zakaj ljudje sploh postanemo leni.
Ponavadi se za kakšno stvar, ki jo želimo uspešno opraviti, potrudimo. Vsaj v prvo. Če vidimo, da nam gre in da smo uspešni z manj truda, se seveda v drugo manj potrudimo in tako dalje. Pot gre le navzdol.
Spet primer - šola. V osnovni šoli sem se učil nekje do petega razreda, potem pa sem (nažalost) videl da gre tudi brez učenja. Nisem bral domačih branj, pa sem še vedno odpisal najboljši esej v razredu. Nisem se učil, pa sem imel še vedno super ocene. Seveda se je zaradi moje navade oz. lenobe stanje potem v srednji šoli malce poslabšalo - tu ni šlo tako lahko, pa vendar - problemov nisem imel. No, seveda ne gre večno tako - na faksu seveda brez učenja ne gre in tu se mi je moja lenoba do učenja maščevala.
Torej - menim da se človek trudi, dokler ve da bo ob neuspehu doživel epic failure in dokler mu je neka stvar vsaj zmerno pomembna.
Tako tudi jaz nebi postal lenoba, če bi zaradi neučenja dobil same šute. Nebi postal lenoba, če bi zažgal kuhinjo ob neprisotnem kuhanju kave (no, v tem primeru ste lahko ziher da tudi danes nebi bil živ pisajoč tole tukaj :D )
Pa je res tako slabo biti lenoba?
Do neke mere seveda ni slabo, saj si s tem prikrajšaš nepotrebno delo.
Pretiravati pa seveda kot z vsako stvarjo, ni dobro.
Tole je bil le en post iz serije postov, ki se zadržujejo v moji glavi, pa so povečini ovrednoteni z “ni vredno objavljanja”. Ne me prašat zakaj sm tole objavu. 2much times, I haz it.

